Piše: Danijela Brečko
KATHMANDU, PRVI DAN
Deset let sem sanjala o trekingu po Himalaji. Pot proti cilju, ki sem ga hotela uresničiti pred svojim 50 letom, se je začela odvijati 18. aprila 2018. Na pot sem se podala z možem Janijem in 18-letnim sinom Majem.
V Kathmanduju smo pristali pol ure pred načrtom, torej že ob 15.15 minut. Na letališču naj bi nas čakal šofer, ki naj bi nas pripeljal v hotel Tashi Delle. Tako je bilo dogovorjeno z Prakashem, našim vodičem, ki smo ga angažirali že mesec dni prej. O njemu smo dobili odlične reference s strani Mance, ki je že stara znanka Nepala.
Ob izhodu smo tako budno napeli oči, če bomo kje zasledili listek z mojim imenom. Glede na to, da sem le jaz komunicirala z Prakashem, sem pričakovala, da bo imel šofer navedeno moje ime. Potrebnih je bilo nekaj krogov gor in dol po letališču, da smo končno zagledali zapisano ime mojega moža Janija. Prva lekcija; v Nepalu je najstarejši moški absolutni poglavar družine. Prakash je očitno izluščil najstarejše moško ime iz kopij potnih listov, ki sem mu jih predhodno poslala. Moški se je predstavil kot Deepak in nam zaupal, da je Prakash zadržan v Lukli, od koder že dva dni ni bilo letov v Kathmandu in da bo on poskrbel za vse potrebno in dogovorjeno.
Odpeljal nas je do avta in kmalu smo se znašli na glavni upadnici v mesto Kathmandu, kjer promet poteka povsem drugače kot v Evropi. Šofer je več hupal kot vozil in se prebijal med mopedi, rikšami, svetimi kravami, ki znajo počivati tudi sredi ceste in imago absolutno prednost, pešci in drugimi neučakanimi vozniki.
Deepak nas je najprej dostavil v hotel, da odložimo prtljago, Maj je šel nemudoma počivat in poislušat glasbo, kot se to za 18-letnika spodobi, z Janijem pa sva se odpravila v agencijo Mountain Kings uredit vse potrebno za 12 dnevni treking do Everest Base Campa.V agenciji so nam skuhali kavico in v dobre pol urce je bilo vse urejeno. Deepak nama je pomagal še z informacijami, kje kupiti kvalitetne puhovke, ki smo jih potrebovali za treking, poleg tega pa nam je uredil še izjemno ugodno menjavo eurov v rupije. Namesto 124 rupij za en euro, kot se je bliskalo na ekranih menjalnic, smo za en evro dobili kar 128 rupij.
Popoldne se je prevesilo v večer in začelo se je mračiti, mesto pa je oblila svetloba uličnih svetilk. Jani je predlagal, da se še malce sprehodiva po mestu. Kathmandu je vreden ogleda, dokler ga še povsem ne zabetonirajo in asfaltirajo. Trgovina se dotika trgovine, razna oglasna sporočila in smerokazi tekmujejo z električnimi žicami, ki so gosto prepletene med seboj, pogled na tla pa ti zapre usta. Tla ulice so večinoma iz zbite zemlje, toda tako ravna in gladka, da človeka zagrabi, da bi še z bosimi nogami dotikal shojene zemlje, čeravno se zaveda, da ravno na te lepe ulice iz številnih trgovin pometejo smeti in odvžejo odplake.
Nisva kaj dolgo hodila, ko sva pred seboj zaslišala znan jezik – slovensko štajerščino. Bi rekla, da zagotovo iz Maribora ali bližnje okolice. Trije mladi fantje, prešerne volje in že precej podkrepljeni z alkoholom, so pred nama veselo razpravljali o dogodivščinah v Nepalu. Nisem si mogla kaj, da jih pozdravim: “Ja kje vse ne srečaš Slovencev. Svet je res majhen?” Fantom so se pristno zasvetile oči, ko so slišali znan jezik in hitro sva z Janijem izvedela, da so bili tudi oni na trekingu v dolini Langtang in da se že jutri vračajo domov, danes pa ga imajo še namen pošteno zažurati. Takoj naslednji trenutek so naju že vabili na pijačo ali dve, kakor so se izrazili. Jani me je vprašal ali greva, jaz pa sem tisti hip dobila nedvoumen intuitiven uvid v prihodnost in pred očmi se mi je odigral film Hangover oz. Prekrokana noč. Tako nekako sem videla najino prihodnost v primeru, da se odzoveva njihovemu povabilu. Da se zjutraj zbudiva na neznanem mestu in da iz trekinga ne bo nič… Pa še okolje, kjer smo se srečali, je nadvse spominjalo na prizore iz tega filma. Tako sva se prijazno zahvalila za povabilo in po krajšem klepetu na ulici smo se s sorodnjaki poslovili ter si zaželeli srečno pot. Jani je kasneje celo priznal da bi se verjetno res lahko zgodil domači Hangover in da je bila najina odločitev povsem pravilna.
Tako sva se raje vrnila v hotel, kjer pa sva na poti srečala še pouličnega vedeževalca, ki nama je želel prebrati življenjski usodi iz dlani. Iskreno rečeno, res si nisem želela vedeti kako bo recimo izgledalo na trekingu, svojo pot sem želela odkrivati sama, zatorej sva se tudi njemu prijazno zahvalila.
Na predvečer 12-dnevnega trekinga smo vsi trije spili še Everest pivo v bližnjem baru, nato pa je sledilo pakiranje za 12 dni hoje po Himalaji. Vsakemu se je kajpak zdelo, da je njegov nahrbtnik najtežji, zato je bilo še nekoliko pogajanj in pregovarjanj o re-distribuciji potrebnih materialov za na pot, nekaj manj potrebnih kilogramov, torej ne življenjsko nujnih dobrin, pa smo odložili s (že) tretjo selekcijo. Vnema ob pakiranju se je polegla šele nekaj čez polnoč, ko smo končno padli v postelje.
Nauk prvega dne: Ne verjemi v usodo, raje ustvarjaj svojo prihodnost. Kathmandu in celoten Nepal kar kličeta po tem, da bi se predal v roke raznim gurujem, vračem in vedeževalcem, ki jih je polno povseod naokrog in ti za majhen denar kot za šalo “preberejo” tvojo prihodnost. Precej ljudi se je trlo okrog njih, mene pa je dobesedno polil pot po obrazu. Le kdo si drzne kreirati prihodnost drugih? Enemu izmed njih sem tako glasno dejala: “I don’t like to know my future, I would like to create my future”.
Naslednjič: Lukla (2840) – Phakding (2610)
__________________________________________________________________________________________
Vabimo na dogodke
20. september 2018 –
Mentorstvo in medgeneracijsko sodelovanje
9. in 10. november 2018 –
Metodologija “The coaching maps”
Vabimo k sodelovanju
Koordiniramo projekt:
Sodelujemo v projektu: