Sofos

Treking po Himalaji – 13. del

/ Danijela Brecko

1. maj 2018
LUKLA (2840) – KATHMANDU (1400 m)

Zbudila sem se že ob 5.30 uri in ob 6. uri zaslišala prvi avion, ki je pristal v Lukli in nekaj trenutkov nato tudi odletel. Takoj sem se bolje počutila. Predhodna dva dneva zaradi slabega vremena namreč sploh ni bilo letov iz Lukle. Rojstni dan pa bi res rada preživela v Kathmanduju. Ob 7.45 smo se odpravili v bar hotela, kjer smo popili še kavo in plačali včerajšnji precej visok zapitek. Toda ob koncu trekinga se je to nekako spodobilo in pričakovalo. Rupij nam je zmanjkalo, zato smo morali zamenjati evre, kar smo opravili kar v baru, sai je bil lastnik hotela tudi glavni bankir v mestu.
Rečeno je bilo, da ob 8.30 odrinemo na letališče, do katerega je bilo iz hotela Sunny Garten le dobrih 5 minut. Kajpak nismo odrinili ob dogovorjeni uri, saj našega letala (leteli smo s Summit Air) še ni bilo iz Kathmanduja. Prakash je namreč šel že zgodaj zjutraj preverit, kako bo z našim letom. Tako smo se pred hotelom nastavljali prijetnemu sončku in z največjim veseljem poslušali brnenje letal, ki so pristajala in vzletala. To je bil dober znak, da nam bo uspelo priti iz Lukle.


Čakanje v hotelu Summer Garten

Vmes je bilo ravno toliko helikopterjev, ki so pristajali in vzletali z malo bolj petičnimi gosti. Zanj je namreč treba odšteti 300 EUR v eno smer, je pa helikopter ob dolgotrajnem slabem vremenu edina izbira, da prideš ali odideš iz Lukle.


Vozni park letališča v Lukli

No, še ena možnost obstaja, nam je zaupal Prakash. Napotiš se peš; dva dni hodiš po 10 ur, nakar prideš do lokacije, kjer si lahko najameš džip s šoferjem, ki te v 7-8 urah po vratolomnih cestah in prepadih pripelje do Kathmanduja. Prakash, ki je bil že en mesec v hribih, si je nadvse želel k svoji družini in 7 mesečnemu sinu in je vmes pomislil tudi na to možnost. Mirila sem ga, da bo danes zagotovo let.

Med čakanjem na pozitivne novice, smo opazovali ljudi, ki so prihajali in odhajali. Takoj smo prepoznali sveže prišleke, željne avanture po himalajskih vrhovih. Le ti so bili “sveži”, nadvse lepo oblečeni, nasmejani…, tisto, kar je najbolj bodlo v oči, pa so bili večinoma novi in še vsi svetleči pohodni čevlji. Kajpak so šli vsi v eno smer, od letališča proti EBC poti, torej proti severu. Na drugi strani pa so v Luklo kapljali tisti, ki so svojo pot že opravili. Njihova oblačila niso bila več tako lepa, čevlji shojeni, noge nekoliko utrujene, pa tudi izrazi na obrazih so bili drugačni, iz njih sem razprala nekakšno zamaknjenost in ponos ob opravljeni poti. Pa še nekaj nas je ločevalo od novoprišlekov. Vsi smo rahlo pokašljevali.

Vmes pa so leno poležavali psi, ki so vseh sort prišlekov že vajeni in jih niti pogledajo ne, kaj šele, da bi zalajali. Ležijo kjerkoli in dajejo vtis zanemarjenosti, čeravno so vsi prav solidno rejeni. Niti enega psa v celem Nepalu nismo videli, ki bi bil shiran. To niso brezdomci, to je njihov način življenja.

Čez dobro uro, ob 9.30 krenili na letališče. In kakšno presenečenje, pri sprejemu prtljage nas je pričakal šef hotela in lokalni bankir, ki je očitno hkrati tudi letališki delavec, tako da sploh nismo čakali v vrsti, temveč smo s prtljago zaključili v minuti, dveh. Tudi nekaj kil čez dovoljeno mejo je zlahka spregledal, namesto 30 kg (10 na osebo), smo prenašali vsi skupaj namreč kar 37 kg težke nahrbtnike.


Čakalnica na letališču v Lukli

Kontrole osebne prtljage v Lukli ne poznajo, le kontrolno tehtnico. In glej presenečenje, tam je služboval policaj, ki je prejšnjega večera prišel delat red v gostišče/hotel, kjer smo prebivali. Ja Lukla ni prav velika vas. Po pregledu osebne prtljage smo odšli na letališču, ki ima le en izhod in ko pride tvoje letalo, se eden izmed uslužbencev zadere številko leta in to je to. Greš skozi vrata na pisto in naravnost na avion.

Naša številka leta za Kathmandu je bila 304. V Luklo letijo le 3 letalske linije, Summit Air, Tara Air in Sella Air. In vsakič ko je priletelo letalo, je v avli završalo. Prav vsi so se veselili prihoda letala, čeravno ni bilo njihovo, veselili so se za druge. Ob cca 11.30 je po daljšem času priletel tretjii Summit Air in bil je naš let, let 304. Zapodili smo se čez vrata in z vsem dolžnim spoštovanjem do starejših, nismo mogli verjeti svojim očem, ko je starejši japonski par uporabil ne le komolce, ampak tudi noge, da bi prvi vstopil v avion, v katerega gre le 18 potnikov. Kaj tako brezobzirnega že dolgo nisem videla, domačini pa so se le hudomušno nasmihali. Verjetno so bili že vajeni “boja za preživetje” na letališču in prav nikoli jih nisem videla jezne.

Karte je znova pregledaval lastnik hotela Summer Garten in nam tik pred vstopom v letalo še prišepnil, da nas bo v Kathmanduju nekdo prišel čakat na letališče. Pomislila sem, da slučajno ni še pilot letala. No, to ni bil. V letalu smo se hitro posedli in takoj naslednji trenutek že tudi krenili na pot. Kdor pozna Luklo, ve, da je to eno izmed najbolj nevarnih leatališč na svetu, predvsem polet. Proga je speljana navzdol in izjemno kratka, ob koncu pa je takoj prepad. Torej ni druge izbire, kot da uspešno poletiš. In smo. Med kratkim 30 minutnim letom, nas je malo premetavalo, vselej, ko smo prišli v oblak, kmalu pa se je pod nami prikazal Kathamdu, 8 milijonsko mesto s svojimi značilnimi barvami, modrimi strehami hiš in večinoma še vedno neasfaltiranimi ulicami.


Kathamandu iz zraka

Na letališču nas je čakal Deepak in nas spravil v taksi za hotel Nomad (bivši Taschi Delle), kjer smo dobili isto sobo kot smo jo imeli prvi dan. Soba številka 202. Na poti sem videla ležati kravo sredi ceste, ki je mirno počivala, vsa vozila, pa so se jo spretno izmikala. Krava je po hinduističnem verovanju sveta žival, ki ji pač nič ne mores in zdi se, da se nepalske krave tega precej dobro zavedajo.

Ob prihodu v sobo, smo se vrgli na postelje, globo zadihali in takoj za tem je sledilo toplo “odmakanje”. Prvič po 13. dneh smo prišli do toplega tuša, kakšno razkošje. Ne vem, če sem že kdaj dlje časa umivala kot tokrat. Tuš je bil kar na WCju med umivalnikom in straniščno školjko, kajpak brez kakršnekoli zaščite, zato je bil bo tuširanju celoten WC povsem moker.To pa takrat ni bilo pomembno, le da je tekla topla voda.

Mislila sem, da bomo potrebovali kaj več časa, da “pridemo k sebi”, toda na moje lastno presenečenje, smo bili vsi polni energije in že čez dobro urco smo sedeli na vrtu sosednje restavracije, srepali pivo, naročali obed in prijetno kramljali o naših pohodniških izkušnjah. Maj je nekoliko prej odšel nazaj v sobo, ker si je nadvse želel poslušati glasbo, midva z Janijem pa sva še malce ostala. Tik preden sva hotela oditi, pa zagledava Prakasha, ki naju je prišel obiskat v hotel. Še z njim smo malo pokramljali in kovali načrte za rafting, ki naj bi se zgodil 3. maja, obenem pa je Prakash še enkrat poudaril, da si želi nekoč z Janijem zlesti na sam vrh Everesta. Morda pa res nekoč.
Kmalu smo se poslovili, saj nas je jutri čakal dan z Nimo, budistično nuno, ki skrbi za zapuščene otroke. Prenesti sem ji morala nekaj denarja iz Slovenije, ki ga je zbrala Manca za njeno sirotišnico in se nadvse veselila srečanja z njo.

Naslednjič: Kathmandu z Nimo

—————————————————————-

Vabimo na dogodke

Metodologija “The coaching maps”
9. in 10. november 2018

Vodenje za dvig organizacijske energije
6. december 2018

Vabimo k sodelovanju

Organizacijska energija

Delove podjetniške zvezde

Priporočamo

Vodenje pogovora o delovni uspešnosti
6. november 2018