Piše: Danijela Brečko
LUKLA (2840) – PHAKDING (2610)
20. aprila smo se odpravili iz Kathamnduja proti Lukli. Ob 5. uri zjutraj smo imeli naročen kombi za prevoz do letališča. Že predhodni večer sem v recepciji našega hotela naročila wake up call ob 4.30 uri, ki je izgledal tako, da je receptor pošteno pobutal po vratih. Čez 5 minut pa znova in se prepričal, da slučajno nismo zlezli nazaj med tople rjuhe. Spali smo le kakšne tri ure, saj smo pozno v noč pakirali nahrbtnike.
Taksista kajpak ni bilo ob dogovorjeni uri, zato sem vsa panična poklicala Deepaka, ki nam je ta prevoz uredil. Potolažil me je, da je taksinst na poti in res smo ob 5.17 uri štartali izpred hotela. Ob 6 uri naj bi imeli že let za Luklo, ki sodi med eno najbolj nevarnih letališč, saj je proga izjemno kratka in obrnjena v hrib, pri vzletanju pa je takoj za stezo prepad. Leži na 2840 m nadmorske višine.
Ni pa tako enostavno priti v Luklo. Vremenska slika je namreč zelo spremenljiva in tako le redko letalo za Luklo poleti ob dogovorjenem času. Če imaš srečo prideš v istem dnevu, kot imaš kupljeno karto. Četudi že letiš proti Lukli, še ni rečeno, da boš tja res prišel, saj se pogosto zgodi, da se letalo že spušča nad Luklo in mora nazaj v Kathmandu zaradi vremenskih razmer v Lukli. Bilo bi torej res presenetljivo, da bi poleteli ob 6 uri. Sedaj sem razumela, zakaj je voznik zjutraj zamujal. Nepalci lete za Luklo imenujejo prvi dopoldanski, drugi dopoldanski, tretji dopoldanski…, prvi popoldanski…, kar pomeni, da se v primeru zamude letala, ravnajo po tem vrstnem redu. Prvega poskusa prvega jutranjega leta smo bili deležni ob 7.30 uri, ko so nas strpali v avtobus in odpeljali do letala. Še preden pa so nas spustili iz avtobusa, je prišel uslužbenec in povedal, da so ravnokar odpovedali let. Odpeljali so nas nazaj na letališče, kjer smo čakali do 10.00 ure. Čas sem si krajšala z dokončevanjem članka o konstrukltivnem reševanju konfliktov, ki sem ga obljubila urednici revier ADMA. Malo po 10. uri pa je sledil drugi poizkus. Tokrat smo iz avtobusa že prišli v letalo, si privezali varnostne pasove nakar nam je simpatična stevardesa povedala, da je tudi ta let odpovedan. Iz letala so nas zova napotili v avtobus in tam smo čakali še dobrih 30 min, nakar so nas znova posadili na letalo. Nihče izmed 18 potnikov, za kolikor je bilo registrirano letalo ni zares verjel, da bomo tokrat poleteli, pa vendar smo.
Let do Lukle traja le 30 minut je pa zato toliko bolj zanimiv. Letalo se strmo dviga in se skoraj dotakne vrhov hribovite pokrajine. Vmes pa se vanj z večjo ali manjšo silo zaganjajo gosti beli oblaki.
Nad Luklo (v Sloveniji bi ji zagotovo rekli Lukna) pa se je letalo potopilo v ogromen oblak, ki se tam zadržuje večji del dneva. Maj je vmes vprašal Janija, ali je steza v Lukli sploh asfaltirana ali pristanemo kar na makadamu? Umestno vprašanje, ni kaj. Nekaj časa smo bili v oblaku, nakar smo že zagledali nad seboj letališče, dobesedno zakopano v hrib, tudi pristajalna steza je speljana v navkreber, kar omogoča letalu hitrejše zaustavljanje.
V Lukli nas je že čakal Prakash, 24 letni vodič, ki smo ga na priporočilo slovenskih popotnikov v Nepalu, angažirali dober mesec pred odhodom v Nepal. V prvih petih minutah nam je zaupal, da je oče 7-mesečnega sina, katerega sliko nam je tudi pokazal in povedal, da nas ni mogel pričakati na letališču v Kadhmanduju, ker je njegov sin zbolel. Neverjetno, kako odprti ljudje so Nepalčani. Medtem je tudi že prišla prtljaga, ki jo v letališču v Lukli kar fizično prinesejo iz aviona in zmečejo v hanger za prtljago, nato pa ročno pregledujejo prevzemne liste. S prtljago vred smo se zatem odpravili do Summer Garden hotela, prijetnega mini hotela takoj ob vstopu v mesto Lukla. Tam smo pojedli kosilo, nato pa se odpravili na pot.
Prvi dan nas je po načrtu čakalo 3-4 ure hoje, večinoma navzdol ali po ravnem, le tri poštene vzpone je bilo treba premagati v skupnem seštevku približno 300 izjemno strmih stopnic. Prečkali smo tudi viseči most, kjer pa smo morali dati najprej prednost čredi jakijev in nato še čredi oslov, šele nato je prišel red še na pohodnike.
Pod nami je brzela in hrumela turkizna reka Dudh Koshi Nadi, ki nam je kazala pot vse do Phakdinga, kjer je bila naša prva nočna postojanka in hkrati zadnji kraj na nasi poti, kjer kjer si lahko še najel šerpo.
Od Lukle do Phakdinga smo prispeli v dobrih dveh urah. Nismo še čutili nobene lakote, zato smo se odločili, da gremo v sobe najprej počivat. Zgodnje jutro je zahtevalo svoje in vsi trije smo zaspali za dobre tri ure. Ob 18.30 uri smo si privoščili še večerjo, Jani je želel le zelenjavno juho, Maj si je privoščil piščanca s pomfrijem, ki ga znajo Nepalci pripraviti tako, da se še peče pred teboj in si kar malo v zadregi, kako se lotiti večerje, jaz pa sem si privoščila Nepalski vegetarijanski set.
Po večerji smo za zjutraj že kar naročili zajtrk in se odpravili spat. Jutri nas čaka po načrtu 6 ur hoje do Namche Bazarja in dvig na višino 3440 m.
Nauk drugega dne: Vedno imej scenarij B. Čakanje na polet v Luklo, so si ljudje krajšali tako, da so posedali v čakalnici in poskušali zaspati. Precej skromna čakalnica res ni nudila kreativneih aktivnosti, niti reklamnih plakatov, kjer bi se človek lahko malo intelektualno pozabaval, ni premogla. Za takšne ubijajoče trenutke je dobro vselej imeti scenarij B za ohranitev kreativne drže. Meni je čas bliskovito minil ob pisanju članka o konstruktivnem reševanju konfliktov in še nadvse vesela sem bila, da ga bom lahko že dan pred rokom oddala.
Naslednjič: Phakding (2610) – Namche Bazar (3440)
__________________________________________________________________________________________
Vabimo na dogodke
20. september 2018 –
Mentorstvo in medgeneracijsko sodelovanje
9. in 10. november 2018 –
Metodologija “The coaching maps”
Vabimo k sodelovanju
Koordiniramo projekt:
Sodelujemo v projektu: