Piše: Danijela Brečko
PHANGDING (2610) – NAMCHE BAZAR (3440)
V Phagdingu smo imeli načrtovan zajtrk ob 7.30 uri. Zbudila sem se že ob 5.30 uri in razmišljala o dnevu, ki nas čaka. Imela sem tudi ogromno časa za jutranjo toaleto in sprehod okrog hotela. Nekaj ljudi je bilo že budnih in vsak se je prebujal na svoj način. Eni z umivanjem zob na prostem, nek fant je urejal svoji punci frizuro, skupina fantov je zunaj za mizo glasno klepetala in kovala načrte…
Za zajtrk smo jedli jabolčno pito, jajčno omleto z toastom in muslije. Po zajtrku smo se odpravili proti Namche Bazarju. Pot se je dobre tri ure vila rahlo navkreber, občasno pa se je tudi spuščala. Večina vzponov je potekala po naravnih, toda precej strmih stopnicah, na oko bi jih ocenila za dve in pol naše slovenske stopnice. Na poti smo srečali veliko jakov ter oslov, ki so prenašali robo v obe smeri. Ko so te tovorne živali utrujene, se preprosto ustavijo in po možnosti za počitek poiščejo senčne prostore. Njihovi goniči jih sicer spodbujajo tako, da zavihtijo bič v zraku, toda nikoli jih z njim ne udarijo. Imajo pa zanimivo tehniko, da jaku zavrtijo rep, kar očitno sproži nelagodje, ki jaka požene naprej ravno v tisto smer, ki jo hoče vodič.
Občudovali smo domačine, ki oskrbujejo okrepčevalnice v visokogorju in nosijo na svojih ramenih 45 kg in več “robe za pohodnike”. Kaj dosti kilogramov nimajo niti sami. Pomagajo si z nizko palico v obliki črke T, s katero si pomagajo pri hoji, hkrati pa jo občasno uporabijo za sedež.
Zgubani obrazi zgovorno odražajo njihov poklic, vsak dan, izpostavljeni vročim sončnim žarkom, prenašajo težka bremena na svojih ramenih. Maja se je zelo dotaknilo, da so se ob prenašanju bremen motivirali s poslušanjem glasbe, kajpak brez slušalk, ampak tako, da so s seboj prenašali majhne tranzistorje in tako nekaj pristne nepalske glasbe namenili tudi mimoidočim pohodnikom.
V treh urah smo prispeli v Monjo, ki leži 2.835 m visoko. Vse do Monje je bilo na poti veliko manjših okrepčevalnic in trgovinic s spominki. Malo pred Monjo sem uzrla tablo “Welcome to Monjo School”. Šola je stala na manjšem hribčku odeta v gozdiček, ki je ponujal prav prijeten hlad.
Pot je nas je vodila tudi mimo nekaj manjših kmetij, kjer so se igrali otroci. Videlo se je, da so vajeni turistov, tako so si zanje izmislili igrico, ki je izgledala tako, da so se skrili pod preprogo in vsakega posebej pozdravljali z “Namaste” in čakali na odzdrave. Izmučenim
pohodnikom je to zagotovo dalo dodatne energije. Mene se je zelo dotaknila deklica, stara morda 5 let, ki smo jo srečali nekaj metrov višje. Prihitela je do nas in vsakemu posebej z dlanjo udarila “petko” , najprej Maju, nato meni in še Janiju. Deklica je vedela, kaj najbolj potrebujemo v tistem trenutku. Ko pa sem jo vprašala, Ali jo lahko fotografiram, pa mi je suvereno dejala “No”.
Na poti do Monje je pripeka postajala vedno večja. Nebo je bilo bred oblačka in kar pošteno smo se spotili. V Monji smo naredili enourno pavzo, saj po njej vse do Namche Bazarja ni bilo nobene okrepčevalnice, za namenček pa je pot veliko bolj strma kot do Monje. Premagati bomo morali 605 m višinske razlike Vreme je še vedno bilo lepo, sonce je močno pripekalo, tam nekje 20 stopinj celzija je bilo, le veter je bril vse huje. Nekaj časa nam je to ugajalo, saj smo tako sproti ohlajali naša pregreta telesa, sčasoma pa nas je veter še dodatno utrudil, za namenček pa še dvigoval in vrtinčil droben prah, ki ga je bilo povsod polno in je dražil oči in dihala. Motivacijo nam je vlilav prečudovit razgled na bližnji vrh Kongde (6000 m), med turisti bolj znan v svoji angleški inačici imena kot Nupla.
Adrenalin so nam dvigovali tudi viseči kovinski mostovi, ki so se škripajoče zibali v močnem vetru, 40 do 50 m spodaj pa se je vila deroča reka.Krajši postanek smo naredili še 15 min pred Namche Bazarjem, kjer smo popili še preostanek vode. Zadnjih 15 min smo hodili po strmih nepalskih kamnitih stopnicah in kmalu uzrli Namche Bazar, majhno mesto, ki leži 3440 m visoko in do koder ne vodi nobena cesta ali vlečnica, celotno mesto so zgradili domačini z lastnimi rokami in vsaka stvar, ki so jo potrebovali za izgradnjo iz doline, so jo prinesli ljudje na lastnih ramenih ali na hrbtih jakijev in oslov.
Namestili smo se v hotelu Hill, povsem na vrhu mesteca. Z Janijem sva dobila sobo 126, Maj pa 105. Ob prihodu smo popadali v postelje in zaspali za dobre dve uri, nato pa smo se odpravili na večerjo. Jani se je odločil za piščančji zrezek, Maj za Jakov zrezek, jaz pa sem še naprej vztrajala pra vegetarijanskih nepalskih rezancih. Napolnili smo še telefone in malo pobrskali po internetu, saj je bila cena ugodna; neomejen internet in polnjenje ene naprave za dva dni le 1000 rupij.
Jutri namreč še eno noč prespimo v Namche Bazarju, zato da se uspešno klimatiziramo in privadimo na višino. Ob 8. uri krenemo na bližnji hrip 3800 m visoko in se vrnemo nazaj. Maj pravi, da bo jutri počival…
Naslednjič: Namche Bazar (3440) – Khunde (3840)
__________________________________________________________________________________________
Vabimo na dogodke
20. september 2018 –
Mentorstvo in medgeneracijsko sodelovanje
9. in 10. november 2018 –
Metodologija “The coaching maps”
Vabimo k sodelovanju
Koordiniramo projekt:
Sodelujemo v projektu:
Priporočamo