Piše: Danijela Brečko
NAMCHE BAZAR (3440) – KHUNDE (3840)
Čez noč so imeli zabavo psi, ki so vdrli v hotel in naredili celo revolucijo. Psov je v Namche Bazarju res veliko, le ti čez dan poležavajo na soncu, najraje se skrijejo pod noge turistom, ki srepajo kavo na terasah majhnih kavarn. Ponavadi se jih zadržuje več skupaj. Noč je bila zaradi tega nekoliko krajša, toda na tej višini tako ni nikoli zares dobrega spanca. Janija je ponoči motilo še dihanje našega vodiča Prakasha, ki je spal v sosednji sobi do koder je v kotu vodila kar velika razpoka. Trudil se je celi dve uri, da je zatisnil oči.
Ob 7. uri zjutraj sva vstala in naredila kavo z vročo vodo iz termovke, ki jo lahko naročiš v hotelu in drži toploto več kot 24 ur. Privoščila sva si še obvezni planinski “doping” (česen, aspirin in magnezij) in se pripravila za na pot. Tokrat sva natočila vodo kar iz pipe in ji dodala jodove tablete za razkužitev. S seboj sva vzela le 2 litra vode, saj vzpon na Khunde traja dve uri, spust pa eno uro. Pot se je takoj iz hotela začela strmo vzpenjati po lepo urejenih kamnitih stopnicah in se vila v istem slogu navkreper do pol poti do Khundeja. Če ni bilo stopnic, je bila pot tlakovana. Stopnice in tlakovane poti so zgradili domačini, financirala pa jih je država Nepal, s čimer so zasledovali več ciljev. Domačini so dobili delo, država je tako uredila treking poti, kjer se sicer dviga ogromno prahu, domačini pa zaslužen denar vlagajo nazaj v izgradnjo turističnih objektov.
Kmalu po koncu stopnišča, ki te hitro izmuči, se je odprla prelepa pokrajina, ki nekoliko spominja na naša travnata področja v visokogorju, le da je bila po Janijevih besedah veliko lepša in mehkejša. Če bi bila tla ravna, bi tam z lahkoto igrali golf.
Kmalu smo naleteli na gradnjo objekta Khudne Artist camp, ki ga financirajo tuje nevladne organizacije, z namenom recikliranja smeti, ki jih neodgovorni pohodniki pustijo v Nepalskih gorah. Malce smo poklepetali s članom projektne skupine, ki nam je zaupal, da bodo umetniki iz vsega sveta predelali v umetnine in učili tudi nepalske otroke trajnostne umetnosti. Poleg tega zasledujejo še cilj, da bi vsak pohododnik, bodisi v obliki umetnine, bodisi kako drugače, odnesel nazaj v Khatmandu vsaj 1 kg smeti. Res zanimiv projekt.
Odpravili smo se naprej proti vrhu, kjer je stal majhen samostan. Na njegovi levi se je v vrhove bočila sveta gora Khumbila (5.771), kjer ni dovoljeno plezati ali hoditi. Zavili smo okrog samostana in na lepem se nam je odprl prečudovit razgled na himalajske prvake: Everest (8848), Lotse (8.516), Ama Dablam (6.814), Imja Tse ali Island peak (6.185), Taboche (6.501).
Povsem na vrhu Khundeja stoji še hotel, ki je odprt vse leto in živi od turistov, ki jih na to višino pripeljejo s helikopterjem. V hotelu smo spili čaj in se odpravili nazaj v Namche Bazar. Pot navzdol je seveda veliko lažja , nekje na polovici pa se odpre tudi čudovit pogled na barvito mesto Namache.
V Namche smo se vrnili že ob 11. uri, ta dan je bil namreč namenjen aklimitizaciji na tej višini, zato smo imeli popoldne prosto. Izkoristili smo ga, da si operemo nekaj pošteno preznojenih majic in nogavic, nato pa smo se napotili raziskovati mesto, kjer so vse ulice tlakovane za razliko od Kathmanduja, kjer je večina ulic še makadamskih. Ulice so polne malih trgovin, kjer prodajajo spominke za turiste in vse, kar človek potrebuje za pohodništvo kot tudi za ekstremno plezanje. Po ulicah se neovirano sprehajajo tudi jaki in osli, ki so opremljeni z zvonci in tako opozarjajo mimoidoče na svojo prisotnost ter dajejo gorskemu mestu dodaten glasbeni čar. Maj se je zelo razveselil prijaznih domačinov, ki so uslužni in nikoli ne silijo turistov v nakupe.Mene pa je presenetila mestna pralnica, kjer so moški in ženske prali perilo na prostem na najstarejši znan način, tako da so milili perilo na kamnu in obleke tolki po njih. Pralnica je stala povsem na koncu plejade vrtečih zvonov (v Nepalu jih je ogromno in z njihovim vrtenjem v smeri urinega kazalca si ljudje čistijo duše), ki jih poganja taista voda, ki jo nekoiliko nižje uporabljajo za pranje perila.
Z Janijem sva si privočila pijačo sredi mesta, kjer sva se uro in pol nastavljala prijetnemu soncu in opazovala, kako se vreme spreminja in oblaki tiščijo navzdol. Verjetno bodo, tako kot prejšnjo noč, po 15 uri zajeli mestece. Napotila sva se še kupit britvice, ki jih nismo vzeli s seboj, prav tako pa sva si privoščila še en “buff”, ki ga lahko uporabiš za zaščito vratu, za zaščito pred prahom, kot kapo oz. naglavno ruto in praviloma je dobro, da imaš vedno dva pri sebi.
Večerjo smo imeli ob 18 uri, saj se je potem jedilnica povsem napolnila z novimi pohodniki. Jani je jedel piščanca na žaru, Maj je jedel “Chicken Sizzler”, jaz pa sem si privoščila le česnovo juho. Po večerji smo se ponovno napotili v mesto. Kupili smo še igralne karte z motivi nepalskih vršacov, odigrali nekaj iger pokra v prijetni slaščičarni z brezplačnim wi-fijem in se nato odpravili nazaj v hotel.
Jutri odrinemo ob 8. uri dalje proti samostanu Thengboche(3880 m), do tja je po Prakashovih besedah le 6 ur hoje.
Naslednjič: Namche Bazar (3440) – Samostan Thengboche(3880)
__________________________________________________________________________________________
Vabimo na dogodke
18. septemer 2018 –
Karierna sidra in načrtovanje kariere
20. september 2018 –
Mentorstvo in medgeneracijsko sodelovanje
9. in 10. november 2018 –
Metodologija “The coaching maps”
Vabimo k sodelovanju
Priporočamo
Vodenje pogovora o delovni uspešnosti
“Program Izzivi srednjih let” za poveanje učinkovitosti na delovnem mestu.