Piše: Danijela Brečko
NAMCHE BAZAR (3440) – THENGBOCHE (3880)
Danes odrinemo profi znanemu samostanu Thengboche. Čaka nas 6-7 ur hoje za kar se je bilo treva primerna okrepčati. Jani si je za zajtrkJani privoščil jajčno omleto, midva z Majem pa sva jedla le sadje. Naročila sva sicer jabolko in banano, dobila pa le jabolko, ker je banan zmanjkalo. Pa nič ne de, jabolko je bilo tako okusno, da je odtehtalo tudi banano. Tokrat sva si z Majem natočila vodo v vodni meh in ji dodala jodove tablete za čiščenje, Jani pa je bolj zaupal vodi v plastenki, ki jo je predhodno kupil za 100 rupij. V dveh dneh bivanja v Namcheju zapravili skupaj 118 EUR (123.500 rupij), kar je bilo v skladu z našimi načrti, da dnevno na osebo ne presežemo 20 EUR. Za hrano pravzaprav nismo zapravili veliko, smo si pa na tej višini še upali privoščili nekaj piv – eno pivo pa stane 800 rupij. Sicer pa velja, da višje kot si, dražja je hrana in pijača.
Po zajtrku smo krenili na pot. Resda je med Namche Bazarjem in Tengbocham le 440 m višinske razlike, toda v resnici smo jo naredili vsaj 800 m. Pot je iz hotela zavila strmo navzgor in z 20 kg težkimi nahrbtniki smo začeli sopihati že po prvih 10 minutah. K sreči se je po 20 minutah pot zravnala in se dobri dve uri le rahlo dvigala. Vreme je bilo odlično, nebo zjutraj povsem brez oblačka, le od časa do časa je zapihal rahel, toda svež veter, ki je hladil pregreta telesa in sušil pot na obrazu. V daljavi se je za velikim oblakom sramežljivo skrival osemtisočak Lhotse in ponujal čudovito motivacijo vsem pohodnikom.
Na poti smo srečali skupino glasbenikov, ki je nosila instrumente, violo, kitaro in dve violini. Bili so pripadniki gibanja Himalaya Song, ki hodijo po Himalajskem gorovju in zaigrajo, ko pridejo na cilj, tokrat bodo v samostanu Tengboche.
Po dveh urah se je pot spustila strmo navzdol, da sem slišala škripanje lastnih kolen. Resda ni potrebno toliko energije, kot navkreber, toda zbranost mora biti veliko večja, saj slalomiraš med večjimi in manjšimi kamni, pa še kakšna korenina se kje najde. Pot nas je pripeljala povsem v dolino do reke Phungi Thing, kjer smo prečkali še železni most, kar je pomenilo, da se bo pot vsak hip obrnila navzgor. Kar se tiče višine, smo bili torej znova na začetku. Ob tem spoznanju nam je malo upadla motivacija in izprosili smo si kratek odmor, ki se je zavlekel za 45 minut. Maj se je zleknil po dolgem in počez na leseno klopco in zadremal. Popili smo vroč limonin čaj, kupili še eno vodo in jo mahnili naprej v strm hrib.
Tudi tokrat smo na poti srečali velino jakov, ki so tovorili bremena za hotele na višinah 4000 m in več. Drug drugemu smo se umikali, kajpak pa so tudi jaki občasno počivali in kot vse pametne živali za počitek iskali senco, tako kot smo jo mi, zato je bila v senčnih delih poti precej gneče. Občudovala sem šerpe, ki nosijo navkreper 40 do 60 kg težke tovore. Na poti smo tokrat srečali šerpo, ki si je na ramena naložil lesene plohe, moja ocena je bila, da je bilo vse skupaj čez 80 kilogramov teže. Janija se je to tako dotaknilo, da mu je hotel kar pomagati.
Počasi nam je zmanjkovalo energije, veter je pesek dvigoval visoko od tal, tako da smo se ga zadnji del poti pošteno najedli, navkljub temu, da smo si prekrili nosove z “buffom”. Vztrajno smo premagovali delček za delčkom poti in po skupaj 7 urah končno uzrli Tengboche. Čakal nas je še zadnji in hrati najhujši vzpon, ki je imel naklona vsaj 45 stopinj. Precej izmučeni smo končno vstopili skozi zunanja vrata samostana in poiskali naš hotel, ki je bil povsem na koncu majhne planote.
Ko smo prispeli, smo najprej odložili težke nahrbtnike, hiteli sezuvati težke čevlje in malodane popadali v posteljo. Maj je bil povsem pregret, zato smo hitro naročili tri vroče čaje in mu dali še aspirin za preventivo. Maj je za dve uri zaspal, midva z Janijem pa sva se napotila raziskovat Tengboche, ki je precej velika planota in kjer osrednji prostor zavzema budistični tempelj, poleg njega pa sem naštela še tri manjše hotele. Planota premore tudi mini trgovinico in celo pekarno. Ob hotelih so postavljeni tudi šotori, v katerih lahko prespijo pohodniki, kadar ni več prostih sob. Je pa ponoči na tej višini že pošteno mrzlo, temperatura pade pod 0.
Z Janijem sva si ogledala budistični tempelj, ki me je očaral s svojo barvito zunanjostjo in skromno notranjostjo. Sredi templja je stal 5 m visok kip Bude, ki z odprtimi očmi bdi nad meditacijami in molitvami menihov, ki jih izvajajo vsak dan ob 17. uri zvečer, pri čemer uporabljajo posebna tolkala, s katerimi spremljajo mantre menihov. V tem templju izvajajo tudi molitve za pohodnike in zlasti alpiniste, ki se po tej poti odpravljajo na sam vrh Everesta.
Vreme nad planoto se je spreminjalo iz minute v minuto, vsakič, ko sem se se ozrla v nebo, je le to bilo drugačno. Še pred kakšno minuto je grozilo, da bo snežna nevihta, čez minuto pa sem lahko ozrla Lhotse, ki se je mogočno dvigal nad planoto in kopal v zlatem soncu.
Ob 18.uri smo odšli na večerjo, tokrat je Jani izbral pico, ki je bila presenetljivo okusna za to višino, ali pa smo mi bili hudo lačni, Maj je izbral hamburger s tremi toasti; med enim in drugim toatsom je bila zelenjava, med drugim in tretjim pa šunka. Maj se je tega dne hamburgerja prav gotovo najbolj razveselil, saj je, kot pravi, najbolj podoben evropski hrani. Jaz sem izbrala vegetarijanske rezance, ki so bili prav slastni. Še vendo pa nam je manjkalo proteinov, zato smo si privoščili še nekaj koščkov domače suhe salame.
Še nekaj časa smo posedali v jedilnici, kjer je bilo prijetno toplo, saj jo je grela peč na drva sredi prostora. Kar ni se nam dalo oditi v sobo, ki je vsega skupaj merila 5 kv. metrov, zato smo naročili še en čaj in klepetali o vsem mogočem. Maj ni zdržal brez interneta in je financiral 600 rupij v nakup wi-fi gesla, ki omogoča prenos podatkov do 200 MB.
Jutri odrinemo ob 8. uri. Naš cilj so Dingboche na višini 4.410 m. Jutri bomo torej prvič prečkali nadmorsko višino 4.000 m. Zaspali smo vsak v svojem razmišljanju, kako nam bo šla pot pod nogami na tej višini.
Naslednjič: Thengboche(3880) – Dingboche (4.410)
__________________________________________________________________________________________
Vabimo na dogodke
18. septemer 2018 –
Karierna sidra in načrtovanje kariere
20. september 2018 –
Mentorstvo in medgeneracijsko sodelovanje
10. oktober 2018 –
Moderiranje skupinskih processor komunikacije
9. in 10. november 2018 –
Metodologija “The coaching maps”
Vabimo k sodelovanju
Priporočamo