Piše: Danijela Brečko
26. april 2018
DINGBOCHE (4.410) – LOBOCHE (4.910)
Prebudila sem se že ob 6 uri zjutraj. Na poti do Everest Base Campa vsako jutro najprej zaslišim zvonove, ki jih imajo jaki privezane okrog vratu. Nato zaslišim ropot helikopterjev in po tem se šele zasliši tu in tam kakšen človeški glas. Ob 7.30 odrinemo na zajtrk z vso spakirano prtljago vred. Meni se zdi nahrbtnik vsak dan težji, čeravno bi moralo biti obratno.
Za zajtrk naročim le jabolko, saj močno pogrešam sadje, Maj se je odločil za ovsene kosmiče z medom, Jani pa si je privoščil jajca na oko. Nasmejali smo se do solz, ko je dobil kar dve porciji in je sprva mislil, da so se v hotelu zmotili. Zvečer je namreč naročil dve jajci na oko in to so domačini pač razumeli kot dve porciji. Tako je moral zmazati kar šriri jajca. Popijemo še kavo, čeravno ni ravno najboljša in se odpravimo na pot točno ob 8. uri.
Pot se je začela kar strmo takoj nad hotelom, tako da mi je v prvih nekaj minutah pobralo vso sapo. Sonce je bilo že visoko na sebu in temu primerno je bilo tudi dokaj vroče, zato smo hitro slekli oblačila in nadaljevali v kratkih rokavih. Na toploto in mraz pa smo hitro pozabili, ko se je pred nami odpirala sanjska pokrajina, človek bi rekel kar nezemeljska. Zasnežene gore, okrog katerih se vijejo beli hudomušni oblaki, ki vsako sekundo spremenijo obliko in smer.
Ko človeško oko ujame takšen pogled, je kot da bi se čas ustavil in človek znašel v povsem drugi realnosti. Želela sem si, da bi ta občutek trajal čim dlje.
Pot se je le rahlo vzpenjala, toda nihče iz med pohodnikov ni pospešil koraka. Na tej višini, bili smo blizu 4600 m, se noge premikajo počasi, enostavno ni dovolj kisika v krvi, da bi poganjal mišice. Kmalu smo se spustili rahlo navzdol, da bi prečkali reko. Tokrat ni bilo nobenega mostu, skakljati je bilo potrebno po kamnih, kar me je spominjalo na naše slovenske gore. Zadnji del smo se znova strmo povzpeli in prišli v Tongoche 4.610 m visoko, kjer smo naredili kratko pavzo in popili limonin čaj.
Po tem kratkem postanku nas je čakala ura strmega vzpona po stopnišču. Raje bi videla, da bi bila pot “normalna”, saj nepalske stopnice precej odstopajo od evropskih standardov. Ni bilo druge izbire, morali smo premagati ta hrib in na vrhu smo uzrli pokopališče umrlih na Everestu. Tukaj so bila tudi obeležja umrlih v največji nesreči na Everestu, ki se je zgodila 11. maja 1996 (film The Everest).
Jani je naredil velik krog po pokopališču in iskal slovenske junake, ki so življenje končali v Himalaji, toda nikogar ni našel na tem pokopališču, ker nihče od Slovencev ni umrl na Everestu. Bilo pa je veliko Angležev, Bolgarov, Kitajcev, Nizozemcev…, največ spomenikov je bilo postavljenih v čast in spomin šerpam, ki so v začetnih odpravah izgubili svoja življenja.
Po pokopališču se je pot še dve uri rahlo vzpenjala, ponekod tudi malo spustila, nakar smo v daljavi že ugledali Loboche, kjer bomo danes prespali. Ob prihodu v Loboche smo se morali zglasiti v vratarnici in v naprej plačati sobo v višini 500 rupij, nato pa se napotili proti našemu hotelu Mother Earth.
Takoj ob prihodu smo Prakasha prosili, da nam napolni telefone, saj je kasneje silna gneča in je velika verjetnost, da ne prideš na vrsto ali pa da je električna energija tako šibka, da polnjenje ni mogoče. Vsa elektrika je namreč proizvedena s pomočjo sonca in če je slabo vreme, potem tudi elektrike pač ni. Slabo vreme pa je praviloma vsako popoldne. Tudi tokrat je zunaj kmalu začelo snežiti.
Ob prihodu smo popili topel limonin čaj in pojedili toplo juhico in se zaklepetali s Prakashom, ki ima izjemen talent za jezike in že malo razume slovensko. Tako je sledil našemu pogovoru o potovanjih in nas naenkrat vprašal, v koliko državah smo že bili. Začeli smo preštevali in našteli čez 50 različnih držav. Nato pa smo si izmerili kisik v krvi ter na priloženem plakatu preverili v kakšni kondiciji smo. Še vedno nam je dobro šlo. Nihče ni bil pod kritično vrednostjo.
Jani je odhajal kadit pred hotel in v eni izmed cigaretnih pavz se je odvil zanimiv dvoboj med jakom in konjem, kjer “pametni” odnehajo in tako je boj za teritorij dobil jak. Jak je imel rogove kar zaščitene z plastiko, da ne bi poškodaval konjev, ki jih v Nepalu uporabljajo le za prevoz pohodnikov, ki tega ne zmorejo sami. Jake pa uporabljajo izključno za prevoz tovora.
Po večerji smo še dve uri igrali karte, ki smo jih kupili že v Namche Bazarju in si tako krajšali čas ob večerih, ko res ni kaj početi, razen seveda klepetanja z domačini in popotniki. Prakash nam je še razložil načrt za naslednji dan. Odrinemo ob 7.30, torej pol ure prej kot ponavadi. Čaka nas tri urna pot do Gorak Shepa, kjer bomo pustili nahrbtnike in se nato brez prtljage odpravili do Everest Base Campa, našega končnega cilja. Od tam se bomo tudi vrnili v Gorak Sepa, kjer bomo prespali. Skupaj cca 8-9 ur hoje, kar se sicer ne sliši veliko za naše slovenske razmere. Na višini 5.310 m, ki jo bomo dosegli jutri, pa je to povsem druga pesem.
Naslednjič: Loboche – Gorak Shep
__________________________________________________________________________________________
Vabimo na dogodke
Karierna sidra in načrtovanje kariere
18. septemer 2018
Mentorstvo in medgeneracijsko sodelovanje
20. september 2018
Izzivi srednjih let in učinkovitost pri delu
2. oktober 2018
Moderiranje skupinskih processor komunikacije
10. oktober 2018
Metodologija “The coaching maps”
9. in 10. november 2018
Vabimo k sodelovanju
Priporočamo
Managerski kongres
27. in 28. september 2018
Akademija F.I.T. vodenja
začetek 25.septembra 2018
Vodenje pogovora o delovni uspešnosti
6. november 2018