Treking po Himalaji – 11. del

Piše: Danijela Brečko

29. april 2018
PANGBOCHE (3930) – NAMCHE BAZAR (3440)

V Pangbocah je bilo res udobno. Bilo je precej toplo v primerjavi z Gorak Shepom in z Janijem sva dobro spala, vse do trenutka, ko se je sredi noči vnela prava pasja vojna. Psi so vsaj 15 minut lajali kot za stavo, potem pa se je nenadoma vse umirilo. Toda le za 10 minut. Nato pa se je oglašal le še en pes in Jani mi je kmalu zaupal vzrok njegovega laježa. Vsakič, ko je pohodnik v sosednji sobi grdo zasmrčal, se je oglasil tudi pes. No, res lepa reč. Jaz sem uspela k sreči odmisliti živčnega psa in smrčečega soseda in krasno zaspala vse do jutra.
Ob 7.30 smo imeli zajtrk in ga tokrat malo zamudili, saj smo pakirali nahrbrtnike in se oskrbeli z vodo iz pipe, ki smo jo razkužili z jodovimi tabletami. Ob cca 8.uri smo se že odpravili na pot proti Namche Bazarju. Prakash nam je razložil, da nas čaka 7 ur hoje. Najprej se je pot rahlo dvigala navzgor, tako nežno, da sploh nisi čutil višine. Kmalu zatem pa nas je pričakal vzpon na Tengboche, kjer smo srečali največ čred jakijev do sedaj. Pred nami so šli večkrat čez mostove, na ozkih stezah pa skorajda nimaš priložnosti, da jih prehitiš.
Nekako smo se vendarle prebili do Tengboch, kjer smo naredili kratek postanek, le toliko, da smo popili nekaj vode in da je Jani popravil Maju pohodne palice. Nato pa se je pot strmo spustila navzdol.


Prečudovita narava na poti od Pangboch proti Namche Bazarju

Čeravno si na trekingu še kako vesel vsakega spusta, pa zna biti le ta tudi naporen. Trpijo kolena in pete, ki jih zadevaš trdno ob tla. Vsakega toliko časa, sem si zato, da sem malo počivala, izprosila čas za fotografiranje prečudovitega spusta in pokrajine, ki sem nam je ob tem odkrivala. Spustili smo se vse do reke Imnje, kar je pomenilo, da se bomo vsaj toliko morali še dvigniti. Pred vzponom smo si privoščili še kratek postanek, kjer si je Maj privoščil tajski redbull, ki se je sicer imenoval Red King, jaz in Jani pa sva si privoščila coca-colo, brez sramu in brez pomislekov o zdravem načinu življenja. Ko pade sladkor, padejo tudi zaobljube.

Vzpon proti Namche Bazarju je bil precej krut, trajal je dobri dve uri. Deseti dan trekinga nam je pobralo že precej energije, dalo pa tudi obilo izkušenj, na primer kako se počasi, toda vztrajno premikati v še tako strm klanec, oprtani z 20 ali več kilogramskim nahrbtnikom. Paziti si moral, da si potrošil čim mana energije, kar je pomenilo, da izbiraš cik-cak poti, kjer se trudiš najti linijo, da kar najmanj dviguješ noge. Na poti smo srečali precej šerb, Jani je celo tri prehitel, kar si kajpak lahko šteje v čast, saj to spe le malokomu. Maju je tudi dobro šlo, čeravno je zjutraj “pojamral”, ga ga zelo bolijo noge.


Himalajski gozd na 4000 m višine

Končno je bilo tudi vzpona konec in pred nami se je odprla skorajda ravna pot, ki se je le tu in tam še malce dvignila. Vreme se je medtem pokvarilo in začelo je rahlo pršeti, kar nam je sicer zelo godilo, le pogled je v hipu utonil v oblakih. Megla se je spustila tako nizko, da nismo videli niti 3 metre daleč. In ravne v tej megli smo na drevesu ugledali divjega petelina (lotiforest), ki ga v Himalajskih hribih vidiš zelo redko. Celo Prakash ga je videl prvič.

Pot se je začela rahlo spuščati, mislila sem, da nas čaka še najmanj ura hoje, smo v še vendo gosto megli naekrat ugledali odcep za Namche. Yuhuu, že smo tu. Maj in Jani sta že čakala pred hotelom Hill-Ten, kjer so nam dobrodošlico najprej zaželele krave, ki so postavale pred njim.

V hotelu smo hitro odložili nahrbtnike v sobe in bili nadvse veselo preseneči, saj smo dobili sobe z najlepšim razgledom na Namche Bazar, pravo bogastvo pa je predstavljal lastni wc in kopalnica. Vsi skupaj smo zaključili, da je to zagotovo darilo za dosego cilja in vso prehojeno pot. Nato smo skočili na toplo kurjo juhico, ki nam je pogrela srce in prebudila utrujene ude. Jani je bil med čakanjem na juho deležen še enega zanimivega prizora. Zunaj je opazoval krokarja, ki je sedel na špici droga. Kmalu sta priletela še dva in po krajšem “pomenkovanju”, je eden izmed njih sedel jaku na hrbet in se po njegovem hrbtu počasi sprehodil do jakovega korita s hrano. Vmes se je dvakrat oglasil in pristal bred jakovim vedrom. Jak ga je pogledal, z glavo zaril v čeber in mu vrgel košček priboljška. Pa naj še kdo reče, da si živali med seboj ne pomagajo.
S Prakashom smo še izmenjali poglede na treking. Od nas je želel povratno informacijo o svojem delu. Ocenili smo ga kot odličnega, skrbega in zelo prijaznega vodiča, ki ga bomo z veseljem priporočali vsem našim znancem, ki bi se odpravili na treking v Nepal. Edino, kar bi drugič naredili drugače, najeli bi šerpo za prenos prtljage. Prakash pa nas je ocenil kot: “Danijela is strong, Maj is stroger and Jani is strongest”

Po topli juhici se z Janijem odločiva, da skočiva še v mesto, kjer je potekal festival v čast Budinemu rojstvu. Maj je bil preveč utrujen in se je odločil, da ostane v hotelu.


Namche Bazar, 3440 m

Mesto na 3440 m višine naju je pričakalo v svojih značilnih in čudovitih barvah. Prižgala sva disečo palčko in prosila Budo za srečen povratek v Luklo in Kadhmandu. To popoldne sva srečala neverjetno veliko otrok, ki so se z veseljem nastavili fotografskim objektivom.

Otroci v Namche Bazarju obvladajo vse- od nogometa do Ipada

Nato pa sva se odpravila še na pivo, ki je v mestu celo za 50 rupij cenejše kot v hotelu. Kupila sva še ruto z motive EBC trekinga in črn flomaster, da bomo lahko kaj napisali nanjo. Našla pa sem celo risalne žebljičke, ki bi jih tako nujno potrebovali v Gorak Shepu. Sprva nihče ni zares vedel, kaj želim, tako so mi ponujali manjše in večje gradbene žeblje. Na koncu pa smo se vendarle dogovorili.
Na poti do hotela sva se družila še z menihi, ki jih je bilo ta dan zelo veliko v mestu, častili so Budin rojstni dan.


Praznovanje Budinega rojstnega dne

Ob 18. uri sva se odpravila nazaj v hotel, kjer smo si privoščili še večerjo -piščančje nudle in poklepatali o vsem, kar se nam je dogajalo ta dan trekingu.

Jutri je naš zadnji dan trekinga, zajtrk smo naročili ob 7.30 uri, ob 8 pa se odpravili proti Lukli. V povprečju ljudje za to pot potrebujejo 7 ur.

Naslednjič: Namche Bazar (3440) – Lukla (2840)

—————————————————————-

Vabimo na dogodke

Izzivi srednjih let in ohranjanje vitalne energije
2. oktober  2018

Moderiranje skupinskih procesov komunikacije
10. oktober  2018

Čustveno inteligentna komunikacija
19. oktober  2018

Metodologija “The coaching maps”
9. in 10. november 2018

Vabimo k sodelovanju

Organizacijska energija

Delove podjetniške zvezde

Priporočamo

Vodenje pogovora o delovni uspešnosti
6. november 2018

0 Comments