Treking po Himalaji – 12. del

Piše: Danijela Brečko

30. april 2018
NAMCHE BAZAR (3440) – LUKLA (2840)

Zjutraj ob 7.30 smo prišli na zajtrk. Maj si je tokrat izbral ameriški zajtrk, kjer ni da ni…, še celo popečen krompir dobiš, pa muslije z mlekom, popečena jajca, toast, mango sok… Je tudi vredno svoje cene, saj stane kar 1000 rupij, kar je za zajtrk v Nepalu izjemno veliko. Jani si je kot ponavadi naročil jajca na oko, jaz pa jajčno vegetarijansko omleto. Bolj kot smo se namreč spuščali v dolino, bolj nam je šla hrana v slast.


Namche Bazar v jutranji megli

Po zajtrku smo se odpravili proti Lukli. Pot se je iz Namche Bazarja najprej strmo spustila navzdol, da so nam znova škripala kolena. Navzgor grede je bil to najvišji vzpon in tudi navzdol ni bilo lahko. Če te ni presenetila grobo oblikovana skala, te je čakal pesek z majhnimi kamenčki, ki so te zlahka spodnesli. Izogibati si se moral tudi jakovim in oslovim iztrepkom, ki jih je bilo na poti vse polno, saj je to ena izmed najbolj prometnih poti, po kateri oskrbujejo Namche Bazar. Tako nas je vsakih 20 minut presenetila čreda jakijev ali oslov, ki imajo v Himalaji vedno prednost. In tega se tudi precej dobro zavedajo. Kaj radi te malo butnejo s svojim tovorom ali pa te stisnejo ob hrib, bog ne daj, da hodiš po napačni strani, saj te potem lahko tudi porinejo po dolini navzdol. Najbolje jim je dati prednost in ne tvegati s prehitevanjem ali izsiljevanjem dvosmernega prometa.


Prometna pot do Lukle

Pred nami je hodih italijanski par, ki smo ga srečali skorajda v vseh hotelih. Fantu je večkrat spodrsnilo, saj je hodil v navadnih teniskah. Zadnja plat njegovih pohodnih hlač je tako postajala iz minute v minuto bolj umazana. Na samo kilometru poti je padel kar devetrkat. Šteli smo tako dolgo, doler smo hodiliza njim in se pošteno odahnili, ko je pot omogočala, da ga prehitimo.
Spust se je zaključil s prihodom do reke Deng, kjer nam je nove energije vlivala turkizna voda, ki je iskala pot med ogromnimi in nadvse lepimi in naravno oblikovanimi skalami rečnega korita. Pot se je tokrat zravnala in lep čas sledila reki, vse do še enega visečega železnega mostu, ki smo ga prečkali, nakar se je pot obrnila rahlo navzgor. Spet je šlo za enega tistih delov poti, ko greš sedaj gor, sedaj dol in si razbijaš glavo, zakaj je pot ravno tako “narejena”, ko bi vendarle lahko šla skorajda naravnost. Je pa bila pa zelo razgibana in pogled naokrog vreden vsakega koraka.


Vrtoglava panorama


Nepalski vrtovi na 2700 m

V enem izmed takih prehodov nas je pričakala deklica, ki je vsakemu popotniku, ki ga je ujela s pogledom, dejala: “Give me five” in mu udarila v dlan. Tudi meni. Kajpak sem ji dala “petko”, toda takoj zatem je sledil ukaz: “Give me the chocholate!”. Ej, “Sorry I do not have any” ji hitro odgovorim, kar sicer ni bilo čisto res, toda, če bi ji hotela dati čokolado, bi morala razpakirati polovico nahrbtnika, kar je pomenilo postanek vsaj 15 minut. Prakash je pretral mojo zadrego in me potolažil, češ, da deklica dobi že tako dobi preveč čokolade, jej pa dejal, da lahko poje le košček čokolade na dan.


Nepalska mlada podjetnica

Maj je zadnji dan trekinga trpel kar hude bolečine v levi mečni mišici, tako zelo, da smo naredili kratko pavzo v restavraciji dobrih 10 km pred Phondingom, mu namazali mišico in povili nogo z elastičnim povojem. Obenem smo mu dali še naglesin proti bolečinam in upali, da bo zdržal še nadaljnih 4-5 ur hoje. Kajpak smo ob tem razpakirali polovico skrbno zložene robe v naših nahrbtnikih. Tako sem prišla tudi do čokolad in jih za vsak slučaj vtaknila v žep, da bodo takoj pri roki, če me še kakšen otrok preseneti s svojo poslovno idejo, kot me je predhodno deklica. Spili smo še čaj, obdarili približno dve leti majhnega fanta s čokolado in odhiteli naprej proti Phondingu.
Pot do Phondinga je trajala še kakšno uro in se vila znovna malo gor in malo dol. Maj je zopet kazal znake bolečine in utrujenosti, zato smo se v Phondignu ustavili v hotelu, kjer smo bivali prvi dan in si privoščili toplo juho z rezanci. Uf, kako je pasala!
Dan se je že prevalil v popoldne in jakost vetra je temu primerno naraščala. Vsake toliko so nas presenetile še dežne kaplje, zato sem Maju in sebi prekrila nahrbtnik z dežnim plaščem, Janijev nahrbtnik pa ga žal ni imel. Odpravili smo se naprej proti Lukli, vedoč, da nas čaka še zadnji vzpon, premagati smo morali še 250 m višinske razlike. Pri spustu je šlo še malo navzdol in tam smo srečali šerpo, ki je prenašal žensko invalidko na svojih ramenih, drugi šerpa pa je nosil njen invalidski voziček. Neverjetno, kaj vse ljudje naredijo zato, da doživijo svoje sanje. Kapo dol.
Kmalu za tem pa se je pot obrnila le še navzgor, pa tudi deževati je začelo vse močneje. Rekla sem si, to je že 12. dan našega trekinga, nekaj pa vendarle mora iti tudi slabše in doživeti dež na trekingu je posebno doživetje. Pot se je spremenila v pravo hlevsko blatno kopel, kjer sta se prah in pesek na poti zmešala s številnimi iztrebki jakov in oslov. Tako je bil zadnji del poti res naporen, pa ne toliko zaradi poti kot zaradi razmer na poti in kajpak naše splošne utrujenosti. Po dvanajstih dnevih vzponov in spustov ter premagovanja skorajda 3000 metrov višinske razlike se pač mora nekje poznati.
Vmes mi je mrknil še telefon, tako da žal nisem ujela v kamero zanimivega obreda domačinov, ki je spominjal na indijanski ples, menim pa da so obredno praznovali odprtje nove male restavracije.

Zadnji del poti so me preplavile misli na naslednji dan in let proti Kathmanduju. Bo letalo sploh poletelo, kakšno bo vreme…? Ob takšnih in drugačnih mislih sem vneto in vztrajno hodila mimo budisitičnih obeležijh po levi strani oziroma tako, da imaš obeležje na desni strani. To namreč po budistični filolozofiji prinaša srečo.
Zadnji del poti do Lukle sem srečala veliko novih popotnikov, ki so šele začeli svojo pot. Kako jih spoznaš? Predvsem po čisti in praviloma novi obutvi.


Vrnitev v Luklo

Jani in Maj sta bila nekoliko pred mano in toliko prej prisopihala v Luklo, da sta se še preoblekla v suha oblačila in nato smo se odpravili s Sunny Garten hotel, ker bomo prenočili. Takoj smo si privoščili pivo, Maj pa tudi kurjo juhico. Z nami je sedela tudi američanka iz New Yorka in stekel je sproščen pogovor, v katerem smo ji zaupali, da smo iz iste dežele, kot njihova prva dama. Jani ji je še pokazal fotografijo Melanie Thrump, ko je bila še otrok, in pro njih doma na obisku. Da, Jani in Melanie sta soseda. Vsi skupaj smo pomodrovali, kako majhen je pravzaprav ta svet.
Istega večera smo smo prisostvovali še malo manj prijetni izkušnji skupine Američanov, ki jim je šerpa izmaknil naglavno svetilko, vodič skupine pa ga je pri tem zalotil in fizično obračunal z njim pred vsemi prisotnimi v baru hotela. Nato je poklical še policijo, ki je fanta odpeljala. Celo sama skupina oškodovanih Američanov je pokazala nestrinjanje s takšnim načinom obračuna, toda na koncu jim je bilo kmalu jasno, da v njihov red ne morejo posegati.
Osebje hotela nas je nato povabilo v glavno restavracijo, kjer so zakurili in kmalu smo okrog peči naredili krog in delili izkušnje z Idijcem, Nemcom, dvema Švedoma in kajpak našim vodičem Prakashem. Poleg nas pa je skupina Američanov igrala karte. Nato smo še povečerjali, medtem, ko je ogenj v peči počasi pojenjal, kar je v ten krajih znak, da je napočil čas za spanje. Zjutraj se dobimo ob osmi uri in preizkusimo srečo glede povratka v Kathmandu. Zadnja dva dneva zaradi slabega vremena ni poletelo nobeno letalo…

Naslednjič: Lukla (2840) – Kathmandu (1400)

—————————————————————-

Vabimo na dogodke

2. oktober  2018

Moderiranje skupinskih procesov komunikacije
10. oktober  2018

Čustveno inteligentna komunikacija
19. oktober  2018

Metodologija “The coaching maps”
9. in 10. november 2018

Vabimo k sodelovanju

Organizacijska energija

Delove podjetniške zvezde

Priporočamo

Vodenje pogovora o delovni uspešnosti
6. november 2018

0 Comments