Treking po Himalaji – 14. del

2. maj 2018
KATHMANDU Z NIMO

Z Nimo smo bili dogovorjeni ob 10. uri. Želeli smo si privoščiti malo daljši spanec. Sama sicer nisem mogla dolgo spati, vsako jutro sem se prebujala ob 5.00 uri zjutraj in tako je bilo tudi tokrat. Jani in Maj s spanjem v Kathmanduju nista imela večjih težav, zato sem se napotila že zgodaj zjutraj malo naokrog. Pred 10. uro se le malo koga vidi na ulici, vse trgovine so zaprte, le kakšnega raznašalce sadja in druge robe, ki jo vozijo na kolesih, srečaš ob tej zgodnji uri. Le delavci začnejo zidati in pošteno ropotati že navsezgodaj. Odpravila sem se tudi na bankomat, kjer sem dvignila denar za donacijo Nimi, ki jo je organizirala moja prijeteljica in sovaščanka Manca.
Malo pred 9.uro se odpravimo na zajtrk in veselo kramljamo in čakamo Nimo ki je vmes sporočila, da bo malo zamudila, saj je padla v prometni zamašek. Tako je prišla ob 10.20. Krhka, toda nadvse odločna ženska sredi 50 let, oblečena v nunska oblačila ter z razprtim dežnikom v rokah, ki ji je služil kot senčnik. Čez usta je nolisa medicinsko masko, ki jo je ščitila pred prahom in smradom po Kathmandujskih ulicah.
Nimi sem najprej izročila denar, nato še nekaj slaščic za otroke ter turško kavo, ki smo jo s tem namenom prinesli s seboj.Naših domačih salam ji kot vegetarijanki res nisem upala podariti.


Maj, Jani in Nima

Nima nas je popeljala po centru mesta in vse do glavnega mestnega templja, ki se je ves lesketal v pozlačenih pročeljih in manjših ter večjih kipih Bude.


Glavni mestni tempelj v Kathmanduju

Nima nam je povedala veliko zanimivosti o Nepalu, nas učila pogajati ter popeljala skozi odprto lokalno tržnico, kjer so se mešale močne vonjave, ptiči so zobali narezane mandelje neposredno iz velikega žaklja, šparglji so bili nenavadno veliki, česen so prodajalci razpostrli kar po tleh… Vse to je dajalo tržnici poseben čar. Sredi neznanskega kaosa je vse delovalo, ljudje so mirno prodajali in za razliko od tisočerih pouličnih trgovin, se sploh niso pogajali. Hrana je hrana so rekli. Edina stvar, ki me je napolnila z gnusom, pa je bila mesnica. Razkosani deli mesa, so bili razmetani na vezni plošči in nekateri zaviti v bele rjuhe, ki so bile kajpak prepojene s krvjo. Naokrog pa vse polno velikih črnih muh. No, kupci so se vseeno trli tam naokrog.


Utrinki iz Kathmandujske glavne tržnice

Kupili smo še čaje in molitvene budistične zastavice ter medeninasto pojočo posodo za meditacijo. Prodajalec je zanjo želel imeti 11.000 rupij, jaz pa sem mu ponujala 6.000. S težkim srcom je na koncu vendarle pristal na mojo ponudbo. Nima nam je vsem kupila še domači sladoled in nas nekajkrat fotografirala.
Vse nakupljeno smo nato odnesli v hotel in se odpravili v “Monkey tempelj”. Do tja smo vzeli taksi, ki nas je stal 300 rupij, torej dobra dva evra. Opičji tempelj je dobil svoje ime po krdelu opic, ki bivajo tam. Povsod jih je polno in navajene so, da jih ljudje hranijo. Tudi mi smo jih. So pa tudi precej predrzne in brez obotavljanja ti z roke ukradejo celo vrečo ali paket piškotov, če ga preveč razkazuješ. Tempelj se dviguje visoko nad mestom, v njegovi neposredni bližini je četrt bogatašev, malo nižje pod templjem pa še en tempelj, kamor hodijo mladi pari prosit za srečno življenje, rodnost in zdravo družino.


Opičji tempelj v Kathmanduju

Od templja proti mestu se vije dolga ozka pot, ki je posejana s prodajnimi stojnicami. Dodobra smo si napasli oči. Ko pa smo se ozrli v nebo, smo videli, da je le to, kot že tolikokrat doslej popoldan, prekrito s črnimi oblaki in da bo vsak hip začelo deževati. Poiskali smo prvi taksi in se odpravili do Nimine hiše, kjer skrbi za 23 nepalskih otrok, ki so bodisi zgubili starše, bodisi le ti ne morejo skrbeti zanje.
Otroci so bili še v šoli, nam pa je Nima pripravila slastno kosilo, ki ga je bilo v takem obilju, da ga nismo mogli v celoti pojesti. Med tem, ko smo čakali, da se otroci vrnejo iz šole, smo marsikaj izvedeli o njihovem šolskem sistemu. Osnovna šola traja 10 let. Otroci nosijo uniforme, plačujejo šolnino, ki se giblje od 1400 do 2000 rupij na mesec. Torej od 12 do 18 EUR na mesec. To se sicer ne sliši veliko, toda ob povprečni plači 250 EUR je to znaten strošek za družino, še posebej takšno z več otroki. To je le šolnina, hrano je treba prinesti s seboj. Nimina pomočnica otroke pošteno nahrani zjutraj, preden gredo v šolo, ki se prične ob 9. uri, nato pa jim ob 13. uri prinese v šolo še kosilo. Šola je namreč le 5 minut hoda od hiše, kjer prebivajo.
Preden so otroci prišli iz šole, smo še odigrali eno partijo spomina, ki smo ga našli med otroškimi “rekviziti”, nato pa je “mala četica” prikorakala domov. Vsi so ob prihodu pozdravili “Namaste”, kar pomeni “Bog je v tebi”, odložili torbe na za to pripravljeno polico in se odšli preobleč.
Otroci so se kmalu vrnili v kostumih in še nam hitro nasadili maske na obraz, ukazali, da moram sesti na stol sredi prostora, nato pa zapeli Happy Birthday.
Tega res nisem pričakovala in v smehu ter vsesplošnems rajanju se mi je utrnila solza po obrazu. To pa še ni bilo vse. Nenadoma se je pred mano pojavila torta z eno svečko in napisom Danijela, ki smo jo hitro razrezali in zmazali z golimi rokami. Nato pa je sledila prava zabava. Najprej so zaplesala tri dekleta, nato še druga tri, vsakdo je želel pokazati, kaj zna. Okoli vratu so mi ovili prekrasen svilen oranžen šal, poleg pa priložili še enega debelejšega iz kašmirja za rojstnodnevno darilo.



Praznovanje rojstnega dne z Nimini otroci

Dobrih 40 minut smo rajali, plesali, se objemali in žgečkali… in to je bila najboljša rojstnodnevna zabava, kar sem jih kdaj imela in doživela.

Slovo ni bilo lahko. Otroci so nas prijeli za roke in odpeljali k izhodu ter nas ves čas objemali ter se zahvaljevali in prosili naj pridemo spet. Preostali otroci pa so mahali iz balkona.


Slovo od Niminih otrok

S taksijem so se odpravili nazaj do hotela, Nima je šla z nami. V hotelu je povedala, da je za nas prinesla večerjo. Mi pa že tako siti, da smo komaj dihali. Da je ne bi užalili, smo se prislili snova jest. Le Maj je “bankrotiral” in ni mogel več. Z Nimo smo ob večerji izmenjali še nekaj besed o financiranju sirotišnice in dejala sem ji, da bom po svojih močeh skušala pomagati v Sloveniji sprožiti mednarodno akcijo.

Ob 19.uri sva bila z Janijem dogovorjena z Prakashem, da preverimo in dorečemo izlet z raftingom za naslednji dan. Le nekaj minut pred 19. uro je Prakash preko “messengerja” javil, da namesto njega pride njegov prijatelj, njemu je namreč zbolel sin. Odpravila sva se na dogovorjeno mesto, splet današnjih dogodkov, še posebej pa Prakashova “odpoved”, pa je vse bolj manjšala željo po raftingu. Preveč dobrega tudi ni O.K. sva si dejala. Do raftinga je bilo namreč skupaj 6 ur vožnje (3 tja in 3 nazaj) in Maj se je prvi uprl. Tudi Janiju ni bilo za iti, z dvema “jeznima” fantoma pa se res ne gre na rafting, sem sklenila in se fantu prijazno opravičila.

Z Janijem sva nato še pohajkovala po mestu, ob 23. uri pa smo vsi že popadali v postelje. Zbudila sem se sredi noči in videla, da Janija ni v postelji. “Verjetno ne more spati in zunaj kadi”, sem si mislila in šla pogledat, kaj se dogaja. In res ga najdem na terasi, kjer se pači od bolečine. Serdi noči se mu je vnelo srednje uho. Ni bilo druge, kot da vzame antibiotik, ki smo ga na srečo imeli s seboj ter še tablete proti bolečinam. Med medicinsko asistenco so me dodobra nasekali komarji, zato sem se kaj hitro odpravila nazaj v sobo. Jani prav tako in k sreči mu je ponoči odleglo, iz ušesa je pritekla gnojna tekočina in uho je bilo sproščeno najhujših bolečin. Oba sva si rekla: “Še dobro, da nismo odšli na rafting!”

Naslednjič: Kathmandu in potrošniška “aklimatizacija”

—————————————————————-

Vabimo na dogodke

Metodologija “The coaching maps”
9. in 10. november 2018

Vodenje za dvig organizacijske energije
6. december 2018

Vabimo k sodelovanju

Organizacijska energija

Delove podjetniške zvezde

Priporočamo

Vodenje pogovora o delovni uspešnosti
6. november 2018

0 Comments