Sofos

Treking po Himalaji – 6. del

/ Danijela Brecko

Piše: Danijela Brečko

24. april 2018
THENGBOCHE(3880) – DINGBOCHE (4.410)

V Tengbochah smo prebivali v najmanjši sobici kar smo jih videli na poti in zjutraj smo bili prav veseli, da smo se odpravili naprej proti Dingbocham. Prakash je tokrat spal v šotoru in zjutraj nas je ob zajtrku prelestno pozdravil skozi zaroseno okno z zobno ščetko med zobmi. Za zajtrk sta Jani in Maj izbrala ameriški zajtrk, ki pa v Nepalu izgleda nekoliko drugače kot original. Dobiš sladkana umešana jajca, toast in pečen krompir. Jaz sem naročila toast s sirom, kjer je bilo sira le toliko, da se ga je okusilo. Po zajtrku smo še konje, ki so počivali pred hotelom, krmili s s sladkorjem, ki smo ga prihranili od čajev, ki jih nismo sladkali, potem pa smo se ob 8. uri odpravili naprej proti Dingbocham.
Pot nas je sprva vodila nekoliko navzdol, kar nam je pošteno prijalo, pod nami pa je žuborela reka Imsa. Lep čas smo hodili nad reko, dokler nismo prečkali visečega železnega mostu.
Na drugi strani reke smo zagledali čredo koz, ki so veliko večje, kot jih poznamo pri nas in prave mojstrice maskiranja, tako jih med redkim rastjem komajda opaziš.


Viseči mest na poti do Dingbocheja nad reko Ismo in pogled na okolico

Po prečkanju mostu se je pot obrnila navzkreber. S težkimi nahrbtniki smo sopihali še vsaj še dve uri strmo navzgor. Pot so nam občasno prekrižali jaki in nas nekoliko zaustavili. Nihče se kajpak ni pritoževal, vsaj je vsak počitek še kako prav prišel. Po treh urah smo se ustavili v spodnjih Pangbochah. Medtem, ko je bila večina pohodnikov le rahlo oblečena, saj je sonce pripekalo z 20 stopinjami, so bili domačini odeti v bunde.


Nepalska deklica v Pangbochah

V Pangbochah smo si privoščili limonin čaj, Jani je izbral coca-colo. Prakash, nekoliko utrujen od nočnega žuranja z drugimi vodiči, si je privoščil juho z rezanci. Maj je uspel celo nekoliko podremati, nakar smo se po polurnem počitku odpravili dalje.
Pot se je še vedno dvigovala navzgor, potem pa se je počasi zravnala. Prav smešno je kako te višina upočasni. Čeravno glava hoče, telo noče. Gibi so vse počasnejši, noge postanejo nerodne. Moja pljuča so na vsak način hotela več kisika, in ker ga v okolici ni bilo dovolj, sem postajala zadihana, pa tudi vsak utrip srca sem čutila. No, upam, da se moje srce kmalu umiri in moja pljuča navadijo na redkejši zrak. Kot tolikokrat doslej, sem se motivirala s prečudovitim razgledom po okoliških himalajskih prvakih; Amu Dablam, Lotse, Iland Pick… , pa znova pogled na reko Imso.


Od leve proti desni:Iland Pick, Reka Imsa in Ama Dablam

Niti opazila nisem, kdaj se je pot že drugič zravnala. Jani in Maj sta hodila nekoliko pred mano, za mano pa Prakash, ki kot vodič mora hoditi zadnji. To je pravo vodenje.

Naenkrat sem v daljavi zagledala kmetijske površine, ki v Nepalu izgledajo izjemno lepo, saj so polja postavljena v terase. To je tudi pomenilo, da smo že povsem blizu naše naslednje postojanke Dingboche.


Terarasta polja pred prihodom v Dingboche

In res smo v daljavi kmalu zagledali razpotegnjeno naselje s pretežno modrimi strehami. To bo to. Dingboche na višini 4.410 m. Kar nekaj časa smo potrebovali, da smo našli pot do našega hotela, ki se je imenoval Family hotel. Sicer smo videli napis hotela na strehi, (vsi hoteli imajo napise na strehi) toda nikakor nismo našli poti do njega, saj je bilo vse zagrajeno z visokimi ograjami iz naloženih kamnov. Tako smo naredili precejšen ovinek v hrib, da smo se končno prebili do restavracije hotela, v katero smo vstopili skozi majhno črno kuhinjo.
Restavracija je imela na sredi peč ob kateri smo se pogreli Tukaj smo si tudi prvič izmerili stanje kisika v telesu ter srčni utrip. Še smo bili živi.


Merjenje kisika v krvi v Dingbochah

Malo pred 3 uro popoldan smo se napotili v sobo, kjer smo se nekoliko odpočili. Majevo srce si je poželelo sira, zato se je odpravil raziskovati Dingboche. Hitro se je vrnil z kilogramom jakovega sira, svežim paradižnikom in toast kruhom. Vsi smo se prav obilno najedli. Tako smo za večerjo pojedli le še vegetarijansko juho.

Jutri ostanemo še v Dingbochah, kjer se bomo po želji napotili na vrh Nagarguna, ki pa je že pravi pettisočak. Zato smo se ob 21. uri, ko tudi peč v restavraciji ugasnejo, odpravili spat. Kako pa zaspati pa je bil za vsakega izmed nas izziv, ki smo ga reševali posamično; kakor je pač kdo vedel in znal.

Naslednjič: Dingboche – Vrh Nagarguna
__________________________________________________________________________________________

Vabimo na dogodke

18. septemer 2018 –

Karierna sidra in načrtovanje kariere

20. september 2018 –

Mentorstvo in medgeneracijsko sodelovanje

10. oktober 2018 –

Moderiranje skupinskih processor komunikacije

9. in 10. november 2018 –

Metodologija “The coaching maps”

Vabimo k sodelovanju

Organizacijska energija

Delove podjetniške zvezde

Priporočamo

Akademija F.I.T. vodenja

Vodenje pogovora o delovni uspešnosti

Izzivi srednjih let in učinkovitost pri delu.