Treking po Himalaji – 9. del

Piše: Danijela Brečko

27. april 2018
LOBOCHE (4.910) – EVEREST BASE CAMP (5.320)

V Lobochah smo spali še najbolje do sedaj, čeravno smo imeli na sebi, vse kar smo premogli za mrzlo vreme, le bunde in čevlje smo odložili. Tudi kapa smo pustili na glavah. V sobah je namreč silni mraz, ki vsak dan pritisne po 5 uri popoldan, tako, da gres res le spat v sobo, sicer pa se zadržuješ v restavraciji.
Zjutraj je začelo ropotati že ob 5 uri zjutraj, saj so se nekateri popotniki že odpravljali. Mi smo vstali ob 6.30, da smo še spakirali nahrbtnike in ob 7 uri prišli na zajtrk. Maj je tokrat pustil ves sedvič s sirom, Jani je pojedel jajca, jaz pa sem se prisilila, da sem pojedla vegetarijanski sendvič, ki je bil res obupen. Priporočam, da jeste za zajtrk jajca, kajpak če se ne bojite salmonele. Sicer pa z višino tudi apetit upada.
Iz Loboch smo odšli ob 7.30 uri. Maj je odšel 10 minut pred nami. Ko sva se z Janijem odpravljala na pot, je pred hotelom Mother Earth ravno pristajal helikopter in dvignil veliko prahu. Kot skoraj vselej do sedaj, je prišel po popotnike, ki jih je prizadela višinska bolezen. Za zmanjšanje začetje motiviacije je poskrbela še pohodnica, ki je najela konja in se na njegovem hrbtu odpravila na pot. Bila je deležna številnih srepečih pogledov, ki so vsi v en glas nakazovali, da “to pa res ni fer”.
Sicer pa se je pot začela dokaj ravno, kaj hitro pa je strmo zavila navzgor. Pravzaprav je bilo na poti precej presenečenj. Enkrat gor, drugič malce dol in tretjič še malce bolj gor. Sonce zjutraj zelo hitro ogrelo himalajske vrhove na vse do 15 stopinj. Kajpak je od časa do časa zapihal tudi hladen in rezek veter, ki nas je spomnil, da smo vendarle v najvišjem gorstvu sveta. Pametno je imati pokrivalo ves čas na glavi. Pod nogami je dobršen del poti škripal sneg, ki je padel prejšnjo noč. Nad nami pa so se vzpenjali himalajski velikani, odeti v svoje snežne oddeje in ponujali navdušujočo panoramo.


Pot od Loboch do Gorak Shepa

Vse do Gorak Shepa se je pot dvigala in spuščala, kajpak vedno malo mano spustila in malo bolj dvignila. Maja je eden takšnih vzponov povsem uničil in se je moral štirikrat ustaviti ter spočiti. Že po treh urah in pol smo ugledali Gorak Shep, naše zadnje prenočišče na poti, kamor smo prispeli ob 10.00 uri. Hitro smo odložili nahrbtnike v sobe in odšli popit vroč čaj.


Prihod v Gorak Shep

Čakala nas je še pot do Everest Base Campa, končnega cilja našega trekinga. Maj se je odločil, da bo raje počival in ni šel z nami. Iz Gorak Shepa smo odrinili proti Everest Bese Campu ob 11 uri, tokrat brez nahrbtnikov in torej precej lažji.
Pot je bila sicer lepa, le malo prestrma za naše že utrujene noge in pljuča, ki so na vsak način hotela več kisika. Po Prakashovih besedah naj bi pot trajala 5 ur, 3 ure tja in 2 nazaj. Po dobri uri hoje sem na velikem kamnu zagledala napis “ 4 hours to EBC”. Saj to ne more biti res, sem si dejala in se v testem hipu odločila, da ne bom verjela napisu na kamnu, temveč bom raje verjela Prakashu.


Pot do Everest Base Campa

In res smo v daljavi po malo manj kot treh urah ugledali množico rumenih in modrih šotorov, prvi bazni tabor na Mont Everest, kjer se plezalci pripravljajo za vzpon na najvišjo goro sveta. To je bil naš cilj, do katerega smo prišli preko dolgega gorskega grebena, ki se je vzpenjal 5 450 m visoko in kjer je bilo večino časa prostora le za enega pohodnika.
Zadnji del poti smo hodili po grebenu, nakar je je pot zavila strmno navzdol do glavnega spomenika, ovitega z budističnimi zastavami in vklesanimi ploščicami umrlih junakov Everesta. Cilj smo dosegli 27. aprila ob 13 uri, torej še celo prej, kot je napovedal Prakash.


Na cilju: Everest Base Camp

Ljudje so se precej prerivali pred spomenikom za fotografiranje, nekaj je bilo celo tako domiselnih, da so si s seboj prinesli pivo “Everest” in tako proslavili svoj cilj. Sicer pivo v Gorak Shepu stane 1000 rupij (6-7 EUR odvisno od menjave). Na cilj je prišla tudi Japonka, ki je za “prevozno sredstvo” izbrala konja.. Malce pred spomenikom jo je vodič odložil in naredila je kakšnih 20 korakov do spomenika, nadvse srečna, da je uspela priti do cilja. Očitno je bila bolna, smo ugotovili, saj ji je vsak korak predstavljal izjemen napor. Zadržali smo se dobrih 20 minut, naredili nekaj fotografij in v tišini uživali v opazovanju najvišjega gorstva sveta, ki ti vlije strahospoštovanje in obenem začutiš izjemno hvaležnost, da si uspel priti tako daleč. Takrat me je zagrabilo, da bi šla še naprej, navkljub temu, da so bile noge že močno utrujene, telo pa je hlepelo po vodi in počitku.
V baznem taboru Everesta je začel padati sneg, to se namreč zgodi v minuti ali dveh, zato smo se odpravili nazaj proti Gorak Shepu, kjer nas je najprej čakal vzpon nazaj na greben. Vreme se je hitro slabšalo in zakrilo vse osemtisočake, tako smo se še bolj strastno posvetili poti, da bi bili čimprej nazaj. V dobri uri smo že bilio nazaj v Gorak Shepu, resda povsem na koncu z močmi, toda notranje potešeni.


Vrnitev iz Everest Base Campa v Gorak Shep

Ob 15 uri sva si z Janijem že privoščila toplo juhico, ob 17.15 uri pa smo si vsi skupaj privoščili še večerjo. Vmes smo se greli ob topli peči. V krogu ob topli peči domačini izmenjujejo izkušnje in klepetajo, le redko pa v krog pridejo popotniki, saj je to mesto, kjer se praviloma zbirajo vodiči in šerpe. No, Maju pa je vendarle uspelo.

In načrt za jutri? Ob 4 uri zjutraj ogled sončnega vzhoda na Kala Phatarju (5540 m), kar je tudi najvišja lokacija našega trekinga, ob 8. uri zajtrk in nato vrnitev v Luklo, do koder bomo potrebovali 3 dni hoje. Če bo vse po sreči bomo prišli jutri že v Pangboche, torej 1600 m nižje. Kala Pathar bo verjetno obiskal le Jani, midva z Majem pa se bova “šparala” za jutrijšnji spust.

Naslednjič: Kala Phatar (5540) – Gorak Shep (5140) – Pangboche (3930)
__________________________________________________________________________________________

Vabimo na dogodke

Karierna sidra in načrtovanje kariere
18. septemer 2018

Mentorstvo in medgeneracijsko sodelovanje
20. september  2018

Izzivi srednjih let in učinkovitost pri delu
2. oktober  2018

Moderiranje skupinskih processor komunikacije
10. oktober  2018

Metodologija “The coaching maps”
9. in 10. november 2018

Vabimo k sodelovanju

Organizacijska energija

Delove podjetniške zvezde

Priporočamo

Managerski kongres
27. in 28. september 2018

Akademija F.I.T. vodenja
začetek 25.septembra 2018

Vodenje pogovora o delovni uspešnosti
6. november 2018

0 Comments