Zaljubljeni v stroko?

Kako biti uspešen v karieri, če si zaljubljen v stroko? Kako močan je lahko klic tehnično-funkcionalnega sidra, sem razkrivala v intervjuju z mag. Heleno Mazi Golob, direktorico kadrovske službe v podjetju Elektronabava.


Njena karierna pot je pritegnila mojo polno pozornost ob nedavni zamenjavi službe. Z mesta ravnateljice OŠ Trzin je odšla v elektrogospodarstvo na mesto vodje kadrov. Lahko bi rekli, da je naredila kar dvojno tranzicijo: iz javnega sektorja v gospodarstvo in z mesta prve osebe v hiši, torej vodje, na precej strokovni nivo. Pri strokovni analizi njenega kariernega sidra je močno izstopalo tehnično-funkcionalno sidro.

O čem ste sanjali, kaj ste želeli postati, ko ste bili še otrok?
Že v prvem razredu osnovne šole sem vedela, da želim postati učiteljica. Imela sem zelo dober model posnemanja v svoji prvi učiteljici in se praktično zaljubila v ta poklic. Mama je sicer želela, da si izberem poklic, ki mi bo čim prej ponudil možnost samostojnega preživetja in tako sem ob koncu osnovne šole razmišljala, da bi postala frizerka. Ko sem to omenila v šoli, so mojo mamo poklicali na »zagovor« in jo prepričevali, da me je ob tako dobrih ocenah, kot sem jih imela, škoda za ta poklic. To je le še potrdilo mojo prvotno izbiro, učiteljica želim postati. Po končani gimnaziji sem se vpisala na pedagoško fakulteto, kjer sem končala smer razredni pouk. Zanimal me je tudi študij psihologije, toda strah pred sprejemnimi izpiti iz matematike, ki je nikoli nisem marala, me je znova v vrnil k moji prvotni izbiri. Od takrat dalje ni bilo več dvoma. Po končani pedagoški fakulteti sem opravila še magisterij iz poučevanja na razredni stopnji na isti fakulteti.

Vaša prva zaposlitev?
Mojo prvo zaposlitev sem dobila še preden sem diplomirala. Eno leto sem delala v podaljšanjem bivanju, potem pa sem štirinajst let poučevala spoznavanje narave in družbe, spoznavanje narave in kot zakleto tudi matematiko, s katero si nikoli nisva bili prav blizu. Celo dodatni pouk iz matematike so mi dodelili, kjer sem dobila v razred same »brihtne« učence, tako da sem se morala kar pošteno pripravljati na ta pouk, obenem pa sem dobila tudi priložnost, da uspešno razrešim svoje strah pred matematiko.

Vaše prvo napredovanje?
Spočetka nisem imela kakšnih posebnih ambicij, morda tudi zato, ker sem vmes postala mati štirim otrokom in mi je mnogo napredovanj preprosto spolzelo med porodniškimi dopusti. Pač ni bil še pravi čas. Moje prvo resnejše napredovanje je bilo tako na delovno mesto pomočnice ravnatelja. Dobili smo novega ravnatelja, ki je objavil interni razpis za svojega pomočnika in jaz sem se prijavila, bila edina kandidatka in izbrana. Tako sem počasi začela od blizu spoznavati, kaj dejansko pomeni vodenje šole, saj sem bila vpeta v večino področij delovanja šole. Po dveh letih sem se tega dela kar malo naveličala, čutila sem konflikt dveh vlog: po eni strani sem opravljala strokovno vlogo, saj sem takrat še vedno tudi poučevala, po drugi pa vodstveno. Včasih nisem več vedela, ali je še primerno, da grem s sodelavkami na kavo, v naslednjem trenutku pa jim dodelim dodatne ure v obliki nadomeščanja. V meni je zrasla ambicija, da se preizkusim v vlogi ravnateljice. Nikoli nisem pomislila, da bi to vlogo prevzela v »svoji« šoli, zato sem se začela ozirati po okoliških šolah, spremljati razpise, reelekcije, upokojitve… Ta priložnost se mi je kmalu ponudila in želja se je uresničila. Na mestu ravnateljice sem bila devet let. Na to obdobje imam lepe spomine. Pri delu ravnateljice sem najbolj uživala takrat, ko sem imela opravka s kadrovskim delom, svojevrsten izziv pa mi je predstavljalo tudi delo z vzgojno zahtevnejšimi učenci in njihovimi starši. Kot ravnatelj si namreč »deklica za vse«, odgovoren za pedagoško delo, učence in otroke v vrtcu, zaposlene, investicije, sodelovanje s starši ter lokalno skupnostjo in še bi lahko naštevali. Tako sem proti koncu drugega mandata vse močneje čutila željo po specializaciji na določenem področju, saj vseh naštetih področij ni mogoče enako dobro obvladati.

In potem je prišel nov klic?
Točno tako, kar naenkrat sem začutila močan klic, da moram nekaj spremeniti, Ta občutek se je še zlasti poglobil, ko sem zaključila MBA program na Ekonomski fakulteti. Naenkrat se mi je začelo dozdevati, da znanja, ki sem ga s tem študijem pridobila, v šoli nekako ne morem uporabiti, prežemal me je občutek, da sem »prerasla to vlogo« in da v njej ne morem več osebno rasti, zato sem začela razmišljati o večji spremembi in se odločila poiskati priložnost v gospodarskem sektorju.

In kaj je bila kritična tranzicijska točka za to odločitev?
Neprožnost šolskega sistema. Kot ravnateljica npr. nisem imela možnosti nagraditi dobrih sodelavcev. Resda sem ravnateljica postala v času največje gospodarske krize, toda nagrajevanje uspešnih je glavno orodje vodje in to nam je bilo z uvedbo ZUJFa in drugih varčevalnih ukrepov onemogočeno. Po drugi strani se zaradi togosti delovnopravne zakonodaje ne moreš zahvaliti za sodelovanje tistim, ki svoje vloge ne izpolnjujejo v skladu s pričakovanji. Opazila sem tudi, da smo se nehali učiti drug od drugega in da v strokovnem smislu drug drugemu ne moremo ničesar več dati. To je znak, da moraš oditi, če želiš naprej rasti in omogočiti nadaljnjo rast tudi drugim.

Kakšna je bila pot do iskanja prve karierne priložnosti v gospodarstvu?
Moram odkrito povedati, da ni bila prav lahka. Čeravno sem imela jasno začrtane ambicije in sem iskala delo na kadrovskem, a hkrati vodstvenem področju, sem napisala kar precej prošenj, na precej njih nisem prejela nobenega odziva, kaj šele, da bi bila povabljena na razgovor. To sem pripisovala dejstvu, da imam na eni strani previsoko izobrazbo ne ravno tipične smeri za gospodarstvo, na drugi strani pa nobenih delovnih izkušenj v gospodarstvu. Včasih sem se počutila, kot da imam na čelu napisano »Pozor, javni sektor!«, zaradi česar me nihče ne mara najeti. A zaupala sem v svoje znanje, ki sem ga v tem času pridobila, v svoje osebnostne lastnosti in v to, da bom nekoč naletela na podjetje, ki gleda širše, in ceni neobičajne kombinacije znanja, delovnih izkušenj in osebnostnih lastnosti. In Elektronabava, kjer sem zdaj po šestih mesecih, kot pravijo, še na medenih tednih, je po mojem mnenju takšno podjetje.

Delo na kadrovskem področju so bile vaše sanje. Kako se uresničujejo?
Da, res se uresničujejo. Glede na moje močno izraženo tehnično-funkcionalno sidro sem dobila priložnost, da se posvetim specializaciji. Zame je tu skorajda vse novo, kar pomeni, da imam ogromno priložnosti za učenje in pridobivanje znanja, ki je zame ena najpomembnejših vrednot. Tako sem se npr. prvič srečala z ocenjevalnimi centri in lahko rečem, da mi delo s tem orodjem zelo leži in ga rada uporabljam pri izboru kadrov. Drugi izziv, ki sem ga dobila takoj na začetku, je uskladitev našega poslovanja s Splošno uredbo o varovanju osebnih podatkov, intenzivno sem vpeta tudi v prenovo nagrajevalnega sistema, kjer uvajamo BSC (Balanced Scorecard) ipd. V svojem bistvu pa sem še vedno učiteljica, saj me podjetje s pridom porabi tudi za pripravo raznih predavanj in delavnic za sodelavce, kar mi je v veliko veselje.
Nikoli ne bom sebi dovolila, da se neham učiti, to bi bila zame smrt. V novem okolju me imajo morda zaradi moje zagnanosti za učenje za »čudno«, toda ravno prenos strasti do vseživljenjskega učenja vidim kot svoje poslanstvo v novi vlogi. To, kar vemo danes, je le kapljica v morje, mar ne?

Kaj imate najraje v tej novi vlogi?
Področje razvoja ljudi. Mislim, da ljudje cenijo moje znanje in to, da jim ga skušam predati, čutijo kot dobro, čeravno vsi še ne vedo, zakaj bi to sploh potrebovali. Znanje je zame najvišja vrednota in zelo veliko tudi sama investiram vanj. Tako trenutno zaključujem tudi doktorski študij na pedagoški fakulteti, kjer proučujem profesionalni razvoj učiteljev v povezavi z uspešnostjo učencev na nacionalnem preverjanju znanja.

Torej povezano z razvojem ljudi. Kaj vas še motivira?
Da, pedagoškega področja ne morem kar zapustiti, po drugi strani pa si tudi zelo želim pridobiti doktorat, ker mi formalna izobrazba veliko pomeni. Poleg možnosti učenja pa me motivira tudi uspeh. Na tista področja, kjer se še ne čutim dovolj kompetentno, se nerada spuščam, ne da bi jih najprej dodobra spoznala. Motivira me tudi možnost strateškega sooblikovanja sistema. Na tem mestu, kjer sem danes, je sedem let vladala tako rekoč praznina. Na meni je, da oblikujem strategijo in vizijo razvoja kadrovske službe in tako pospešeno iščem znanja, ki mi bodo to omogočila na najvišji kakovostni ravni. Rada bi uresničila tako lastna pričakovanja kot tudi upravičila zaupanje vodstva.

V katerem delu pa najmanj uživate, pa ga vseeno morate opraviti?
Zelo iskreno – najtežje mi je odpuščanje zaposlenih, saj imam s tem kot bivša javna uslužbenka zelo malo izkušenj. V začetku so mi bila neprijetna tudi razna – jaz jih imenujem – poslovnosekretarska opravila, ki so jih prej zame opravljale pomočnice in tajnice. A, ko pridejo na vrsto takšne naloge, si pomagam z rekom: Kar je treba narediti, ni težko.

Kako pa bi vaš sanjski poklic opisali najboljšemu prijatelju?
Vaše vprašanje me je vrnilo v otroštvo. Bila bi učiteljica v najširšem pomenu besede. Mogoče profesorica na fakulteti. Dober učitelj drugim omogoča učenje, vzgaja (osebni razvoj), pomaga drugim postati boljši, seveda pa ob tem raziskuje in poglablja tudi svoje strokovno področje.
Sedanja organizacija mi v marsikaterem pogledu omogoča živeti moje sanje. Daje mi dovolj delovnih in učnih izzivov, nudi mi ustrezno dinamiko razvoja v mednarodnem okolju ter možnost sodelovanja z različnimi ljudmi in pridobivanje raznolikih izkušenj.

Naša sogovornica je torej zelo zgodaj v otroštvu zasidrala svoje srce na ključna področja delovanja. Tehnično-funkcionalno sidro se je razvilo zelo zgodaj in četudi je devet let delovala kot ravnateljica, kjer bi prej pričakovali prevlado menedžerskega sidra, je znova »zaslišala« klic po specializaciji ter izgradnji nove učne krivulje, pri čemer je ponovno začela udejanjati prvotno tehnično-funkcionalno sidro.

_________________________________

Kaj pa vi? Poznate svoje karierno sidro, veste, kam vas vleče srce?

Pridružite se nam na delavnici
Karierna sidra in načrtovanje kariere
18. september 2018

0 Comments